e-zbornik
... nekaj utrinkov o našem delovanju ...

Vse sorte nas je. Regrat, trpotec, tavžentroža, deteljica (tudi kakšna štiriperesna je vmes), trobentica in šentjanževka. Poln travnik. Kar naprej kosijo čez nas, mi pa rastemo in cvetimo. Veter nam prinese tudi kakšno novo seme. Lahko bi rekli, da smo podobni pihalnemu orkestru. Morda, ali pa je to resnična zgodba.

Ta se začne 1957, v letu izstrelitve Sputnika, v času domovine Federativne ljudske republike Jugoslavije in Delavskih prosvetnih društev Svoboda. Godba na pihala Straža je nastala 9. marca kot glasbeni odsek straške Svobode na pobudo peščice entuziastov. 18. maja 1957, dva tedna po prvi Štafeti mladosti, se je Jože Koporec, poročil z Marijo Brus in se nastanil v Vavti vasi. Nedolgo zatem se je zavezal še godbi, kateri je predsedoval 35 let. Obema je zvest še danes.

Prvi dirigent je bil Ladislav Leško. Leta 1959 je vodenje orkestra prevzel Milan Posavec. Državni prazniki, politični dogodki, odprtja novih tovarn in vojnih ali političnih spomenikov ter seveda pogrebi, so narekovali program orkestra od začetka pa vse do leta 1991. V 60-ih, zaznamovanih s študentskimi demonstracijami ter s 139 urami in pol potrebnega dela za nakup hladilnika, je desetletje po ustanovitvi Tovarna Novoles postala glavni podpornik in godba se je začela imenovati Pihalni orkester sindikalne organizacije Novoles – Straža.

Kmalu zatem je moral Posavec orkester zapustiti zaradi političnih zdrah, ki so imele za posledico nezdružljivost vojaških funkcij s civilnimi. Za dve leti je vskočil upokojeni vojaški glasbenik Ladislav Resman. Nato se je po ponižnih in vztrajnih prošnjah višji instanci leta 1973 Posavec vrnil. Pet let pozneje so se po veliki zaslugi Jožeta Koporca kot člana Zveze slovenskih godb začela Srečanja pihalnih orkestrov Dolenjske in Bele krajine. Sledila so burna 80-ta s filmom Ko to tamo peva, smrtjo tovariša Tita ter boni za bencin in pralne praške, ki na delovanje orkestra niti niso vplivala. Nato se je začelo iskriti.

Leta 1991 je sledila osamosvojitev Slovenije. Leto poprej, tisto leto, ko je Tajči pela Hajde da ludujemo, je po 32-ih letih Posavca dirigiranje orkestru prevzel Miro Saje. Preusmeril se je tudi program igranja. 1992 je orkester prenehal delovati znotraj DPD Svoboda. Oblikovalo se je samostojno društvo z imenom Pihalni orkester Novoles Straža. Dve leti pozneje je orkester zamenjal sponzorja in se zato preimenoval v Pihalni orkester Krka Zdravilišča iz Straže. Med leti 1995 in 2006 je orkester tekmoval ter gostoval po Evropi in doma. Dosegal je prve nagrade v Italiji, na Madžarskem, v Nemčiji in Sloveniji ter 2005 prejel zlato medaljo s pohvalo na Svetovnem tekmovanju pihalnih orkestrov na Nizozemskem, naslednje leto pa na Tekmovanju slovenskih godb v Krškem postal uradno najboljši pihalni orkester v Sloveniji. Vmes je leta 2002 še enkrat zamenjal glavnega financerja in postal Pihalni orkester Krka.

Danes lahko človek že za nekaj centov pristane v Londonu in občuduje dnevno menjavanje nekoč desetletnih trendov. V tej supersonični dobi se je tudi pihalni orkester podredil tempu in si za razliko od modnih muh enodnevnic zadal dolgoročne cilje. Vsi so se uresničili, pojavili so se še bolj drzni in meja še ni slišati na obzorju. V teh petih dekadah je orkester doživel vse možne zagate, menjave članov, programa, dirigentov, podpornikov in uniform. Nikoli ni zaradi tega propadel ali stagniral, prav nasprotno. Vedno je iz tega iztisnil še več in to zato, ker verjamemo v glasbo, katero ustvarjamo.

Pričujoča knjiga je lepljenka. Slika, ki ponosno krasi galerijo slovenske glasbene kulture in pripoveduje zgodbo o tem imenitnem orkestru.

Anja Rebolj, 2007, uvodnik


več lahko najdete v izdanem zborniku